Illy – vedno enaka, vedno zanesljiva.

Moje jutro se je dolgo začelo precej kaotično. Hiter pogled na uro, skodelica kave, misli že pri prvem sestanku. Kava je bila bolj navada kot užitek. Potem pa sem nekega dne pri prijateljici prvič poskusila Illy.

Prvi požirek me je ustavil. Ne dramatično, ampak dovolj, da sem pomislila, da je to drugače. Okus je bil uravnotežen, brez grenkobe, z mehkobo, ki se je zadržala še dolgo po tem, ko sem skodelico odložila. Takrat sem se zavedela, kako zelo sem se navadila na povprečnost.

Ko sem jo začela pripravljati doma, sem opazila, da se je spremenil tudi moj odnos do jutra. Ne vstanem več samo zato, da preživim začetek dneva. Vzamem si minuto. Zavrem. Pripravim kavo in se usedem. Tudi če je dan natrpan, tisti trenutek ostane moj. In v njem je pogosto Illy, vedno enaka, vedno zanesljiva.

Sčasoma sem začela razlikovati odtenke okusa, ki jih prej sploh nisem zaznala. Ne zato, ker bi se učila, ampak ker sem si dovolila biti pozorna. Ugotovila sem, da mi ustreza ravno ta konsistentnost. Ne preseneča, ne razočara. Illy je postala tista stalnica, ki mi da občutek, da imam vsaj en del dneva pod nadzorom.

Zanimivo je tudi, kako se ob njej odvijajo pogovori. Ko jo ponudim obiskom, se pogosto zgodi, da se ljudje ustavijo, komentirajo okus, vprašajo, katero uporabljam. Kava nenadoma postane del izkušnje, ne samo spremljava pogovora.

Danes ne govorim več, da pijem kavo zato, da se zbudim. Pijem jo zato, da začnem dan drugače. Z več zavedanja, manj hitenja. Illy je postala del tega ritma. Ne kot razvada, ampak kot majhen, premišljen izbor.

In ko zvečer pospravljam kuhinjo in pogledam skodelico, ki je ostala na pultu, se zavedam, da gre za več kot okus. Gre za trenutek. Za odločitev, da si vzameš čas. In pri tem mi Illy vedno znova pomaga, ne da bi se vsiljevala.