Do pojma energijska terapija sem bil dolgo precej zadržan. Zdelo se mi je preveč abstraktno, preveč oddaljeno od medicine. A ko sem pred nekaj leti zaradi izgorelosti, notranjega nemira in stalnega pomanjkanja energije iskal rešitve, mi je prijateljica predlagala, naj vsaj poskusim.

Srečanje je potekalo povsem drugače, kot sem pričakoval. Brez diagnoz, brez tablet, a z veliko poslušanja in nežnega dela z mojim telesom. Terapevtka je skozi pogovor in nežne dotike (ponekod tudi brez fizičnega stika) usmerjala pozornost na točke, kjer naj bi bila energija zastala. Čutil sem toploto, mravljince, celo rahla čustvena sproščanja, ki jih nisem znal takoj razložiti.

Po prvem srečanju na energijska terapija nisem pričakoval čudežev. A v dneh, ki so sledili, sem opazil spremembo. Spal sem globlje, misli so bile manj razpršene, telo pa nekako lažje. Začel sem redno hoditi na energijsko terapijo, ne kot rešitev za vse, ampak kot podporo. Spoznal sem, da se v našem telesu dogaja veliko več, kot zaznamo z očmi ali laboratorijem.

Zame energijska terapija ni več nekaj ezoteričnega. Je prostor, kjer se ustavim, prisluhnem telesu in dam pozornost tistemu, kar v vsakdanjem tempu pogosto spregledam. Ne nadomešča klasične medicine, a jo dopolnjuje na način, ki mi vrača ravnovesje – mirneje, globlje in predvsem celostno.

Danes energijsko terapijo jemljem kot obliko osebne higiene. Tako kot greš k fizioterapevtu zaradi mišic, grem tja, ko čutim, da se mi od znotraj nekaj zatika. Zanimivo je, da sem sčasoma postal bolj pozoren na svoje telo – prepoznam, kdaj mi energija pade, kaj me izčrpava in kaj mi jo vrača. Tudi v odnosih sem bolj uravnotežen, manj reagiram impulzivno, lažje postavim mejo. In to je nekaj, česar te ne nauči noben hitri nasvet na spletu. Energijska terapija me je naučila potrpežljivosti in zavedanja. Čeprav sprva nisem verjel, danes vem: telo in energija govorita, le poslušati moramo znati.…