Nosečnost. Beseda, ki sem jo prej slišala neštetokrat, a sem jo zares začutila šele, ko sem jo doživela na lastni koži. Nihče te v resnici ne more pripraviti na vse, kar pride s tem, niti knjige, niti spletni forumi, niti nasveti dobrohotnih sorodnic. Vsaka nosečnost je zgodba zase.

Pri meni se je vse začelo precej mirno. Prvi mesec je minil skoraj neopazno. Malce utrujenosti, nekaj več spanja, a nič, kar bi me posebej skrbelo. Potem pa je prišel trenutek, ko sem prvič videla tisti rahel utrip na zaslonu. Srček. Čisto majhna pika, ki ti v trenutku spremeni pogled na svet.

Z vsakim tednom sem opazovala, kako se moje telo spreminja. Niso bile le fizične spremembe, bile so misli, skrbi, pričakovanja, nenadne solze brez razloga in hkrati smeh do solz. Vse se je zdelo bolj intenzivno, globlje. In hkrati nekako čarobno.

Nosečnost me je naučila, da moram poslušati svoje telo. Ko je reklo ‘počasneje’, sem ga morala upoštevati. Ko je želelo samo mir, sem si ga morala dati. Ni vedno šlo, a sem se trudila. Tudi partner je sčasoma začel razumeti, da to ni samo čakanje na otroka, ampak proces, ki me je vsak dan oblikoval.

Danes, ko se bliža datum poroda, čutim mešanico vznemirjenja, strahu in neizmerne hvaležnosti. Nosečnost ni bila vedno lahka, a je bila ena najbolj osebnih, iskrenih in globokih izkušenj mojega življenja. In vem, da bo prav ta pot tista, ki me bo za vedno spremenila, ne le kot žensko, ampak kot človeka.

Zdaj razumem, zakaj nosečnost ni le fizično stanje, ampak obdobje preobrazbe. Vsak dan je nova lekcija v potrpežljivosti, zaupanju in sprejemanju neznanega. Čeprav ne vem, kaj točno me čaka, vem, da sem pripravljena. In da nisem več ista kot prej.

Vsak gib, vsaka brca malega telesca od znotraj me spomni, da v meni raste novo življenje. In s tem življenjem rastem tudi jaz. Počasi, vsak dan, z odprtim srcem.…